summaryrefslogtreecommitdiff
path: root/Master/texmf-dist/doc/latex/lshort-slovenian/src/typeset.tex
diff options
context:
space:
mode:
Diffstat (limited to 'Master/texmf-dist/doc/latex/lshort-slovenian/src/typeset.tex')
-rw-r--r--Master/texmf-dist/doc/latex/lshort-slovenian/src/typeset.tex1263
1 files changed, 1263 insertions, 0 deletions
diff --git a/Master/texmf-dist/doc/latex/lshort-slovenian/src/typeset.tex b/Master/texmf-dist/doc/latex/lshort-slovenian/src/typeset.tex
new file mode 100644
index 00000000000..0e445df2baf
--- /dev/null
+++ b/Master/texmf-dist/doc/latex/lshort-slovenian/src/typeset.tex
@@ -0,0 +1,1263 @@
+%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%
+% Contents: Typesetting Part of LaTeX2e Introduction
+% $Id: typeset.tex,v 1.2 2003/03/19 20:57:47 oetiker Exp $
+%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%
+\chapter{Stavljenje teksta}
+
+\begin{intro}
+ Če ste prebrali prejšnje poglavje, potem poznate
+ osnovne sestavine \LaTeXe{} datotek. V tem poglavju bomo to
+ dopolnili z dodatnimi podatki, ki jih potrebujete, če želite
+ pisati ">ta prave"< dokumente.
+\end{intro}
+
+\section{Zgradba teksta in jezika}
+\secby{Hanspeter Schmid}{hanspi@schmid-werren.ch}
+Glavni namen pisanja teksta je prenesti določene ideje, podatke, ali znanje na bralca.
+Le ta bo tekst razumel bolje, če bodo ideje dobro strukturirane, to strukturo pa bo videl in občutil
+veliko bolje, če se bo v tiskani obliki zrcalila logična in semantična zgradba vsebine.
+
+\LaTeX{} se razlikuje od ostalih urejevalnikov besedil v tem, da mu moramo
+podati logično in semantično zgradbo teksta. Na podlagi tega lahko iz
+pravil, ki veljajo za izbrani razred dokumenta in iz ustreznih stilskih datotek,
+prevede besedilo v obliko za tiskanje.
+
+Najpomembnejša enota besedila v \LaTeX{}u (in pri stavljenju teksta) je
+\wi{odstavek}. Odstavek predstavlja eno zaključeno misel ali eno idejo. V raz\-del\-kih,
+ki sledijo, se
+bomo naučili, kako lahko prelomimo vrstico (npr.{} z \texttt{\bs\bs}) in kako pridemo do novega
+odstavka (npr.{} tako, da v vhodnem besedilu pustimo prazno vrstico). Torej, če začenjamo novo
+misel, potem naj se začne v novem odstavku, sicer pa v vhodni datoteki uporabljamo le
+prelome vrstic. Če smo v dvomih ali naj naredimo nov odstavek ali ne, potem si predstavljamo
+celotno besedilo kot tekoči trak idej in razmišljanj. Če imamo v besedilu nov odstavek, a se misel
+iz prejšnjega nadaljuje, potem v resnici ne potrebujemo novega odstavka. Če pa se znotraj odstavka pojavi
+popolnoma nova misel, potem je potrebno začeti nov odstavek.
+
+Večina popolnoma podcenjuje pomembnost dobro postavljenih prelomov
+odstavkov. Veliko jih sploh ne pozna pomena odstavka ali pa, še
+posebno v \LaTeX{}u, dodajajo prelome odstavkov, ne da bi za to sploh vedeli.
+Ta zadnjo napako je še posebno lahko zagrešiti kadar tekst vsebuje tudi enačbe.
+Poglejte naslednji zgled in ugotovite, zakaj nekje pred in po enačbi
+uporabljamo prazno vrstico (prelom odstavka), drugje pa ne. (Če še ne
+poznate dovolj ukazov, da bi lahko brez težav razumeli te zglede, preberite to in še
+naslednje poglavje, potem pa se vrnite na ta razdelek.)
+\begin{example}
+\ldots Preko Pitagorovega izreka
+\begin{equation}
+ c^2 = a^2+b^2
+\end{equation}
+lahko izračunamo tretjo
+stranico pravokotnega trikotnika
+iz ostalih dveh.
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\ldots iz česar sledi Kirchoffov
+zakon o toku:
+\begin{equation}
+ \sum_{k=1}^{n} I_k = 0 \; .
+\end{equation}
+
+Izpeljemo lahko tudi Kirchhoffov
+zakon o napetosti \ldots
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\ldots, ki ima številne prednosti.
+
+\begin{equation}
+ I_D = I_F - I_R
+\end{equation}
+je bistvo drugačnega modela
+tranzistorja. \ldots
+\end{example}
+
+Naslednja manjša enota je stavek. V angleških besedilih za piko, ki konča stavek, stoji
+daljši presledek kot za piko, ki označuje okrajšavo.
+\LaTeX{} sicer sam poskuša ugotoviti, kaj od tega želimo,
+če pa mu to ne uspe zadovoljivo, mu moramo povedati, kaj želimo.
+To je razloženo v nadaljevanju tega poglavja.
+
+Strukturiranje teksta se nadaljuje celo na dele stavkov. Večina jezikov
+ima zelo zapletena pravila za postavljanje ločil, v veliko jezikih
+(vključno z nemščino in angleščino), pa se da zadeti skoraj vsako vejico, če se zavedamo,
+da predstavlja kratko zaustavitev toka jezika. Če niste prepričani, kam
+postaviti vejico, preberite stavek naglas in za vsako vejico naredite malo
+premora. Če to na kakšnem mestu ne zveni najbolje, tisto vejico odstranite.
+Prav tako, če morate na kakšnem mestu zajeti zrak (ali se ustaviti), potem
+na to mesto postavite vejico.
+
+Odstavke je potrebno logično povezati v strukture na višjem nivoju v
+poglavja, razdelke, podrazdelke, in tako dalje. Kako deluje ukaz kot je npr.{}
+\verb|\section{|\texttt{Struktura teksta in jezika}\verb|}| je tako očitno,
+da je skoraj samoumevno kako se uporablja te višje strukture.
+
+
+\section{Prelomi vrstic in strani}
+
+\subsection{Obojestransko poravnani odstavki}
+
+Ponavadi so knjige stavljene tako, da imajo vse vrstice enako dolžino.
+\LaTeX{} vstavi potrebne \wii{prelom vrstice}{prelome vrstic} in presledke med besedami
+tako, da optimizira vsebino celotnega odstavka. Če je potrebno, tudi deli
+besede, ki jih ni možno udobno postaviti v vrstico.
+Sama oblika odstavkov je odvisna od uporabljenega razreda.
+Normalno je prva vrstica zamaknjena, med dvema odstavkoma pa ni dodatnega navpičnega
+presledka.
+Več podrobnosti o tem lahko najdete v razdelku~\ref{parsp}.
+
+V posebnih primerih je potrebno ukazati \LaTeX{}u, da naj prelomi vrstico ali stran. Ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{\bs} ali \ci{newline}
+\end{lscommand}
+\noindent izsili prelom vrstice, ostanemo pa v istem odstavku. Ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{\bs*}
+\end{lscommand}
+\noindent dodatno preprečuje prelom strani za izsiljenim prelomom vrstice. Ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{newpage}
+\end{lscommand}
+\noindent začenja novo stran. Ukazi
+\begin{lscommand}
+\ci{linebreak}\verb|[|\emph{n}\verb|]|,
+\ci{nolinebreak}\verb|[|\emph{n}\verb|]|,
+\ci{pagebreak}\verb|[|\emph{n}\verb|]| and
+\ci{nopagebreak}\verb|[|\emph{n}\verb|]|
+\end{lscommand}
+\noindent naredijo to, kar pravijo njihova imena. Z dodatnim parametrom \emph{n} lahko vplivamo
+na njihovo obnašanje. Vrednost parametra je lahko med $0$ in $4$.
+Če nastavimo \emph{n} na vrednost pod 4, potem pustimo
+\LaTeX{}u možnost, da ignorira naš ukaz, če bo rezultat zgledal zelo slabo.
+Teh ">break"< ukazov ne smemo zamenjevati z ">new"< ukazi. Celo kadar uporabimo
+">break"< ukaz, bo \LaTeX{} še vedno poskušal poravnati desni rob oziroma skupno dolžino strani, kot je
+opisano v naslednjem razdelku. Če res želimo novo vrstico (new line), potem je potrebno
+uporabiti ustrezni ukaz. Uganite njegovo ime!
+
+\LaTeX{} vedno poskuša narediti čim boljše prelome vrstic. Če vseeno
+ne uspe zlomiti vrstice tako, da bi to zadoščalo njegovim visokim standardom,
+potem pusti, da ena vrstica štrli ven na desni strani odstavka.
+V tem primeru \LaTeX{} med prevajanjem vhodne datoteke izpiše opozorilo
+(">\wi{overfull hbox}"<). Najpogostejši razlog je, da \LaTeX{} ni
+ uspel poiskati primernega mesta za
+delitev besede.\footnote{Čeprav \LaTeX{} izpiše opozorilo
+ (Overfull hbox) in izpiše predolgo vrstico, takih vrstic ni preprosto poiskati.
+ Če pri ukazu \ci{documentclass} označimo opcijo \texttt{draft}, potem bodo predolge
+ vrstice označene z debelo črno črto na desnem robu.}
+\LaTeX{}u lahko naročimo, da malo omili svoj kriterij z ukazom \ci{sloppy}.
+Ta prepreči predolge vrstice tako, da poveča presledke med posameznimi besedami, pa čeprav končni izgled
+ni optimalen. Tudi v tem primeru \LaTeX{} pri prevajanju izpiše opozorilo (">\wi{underfull hbox}"<).
+V večini takšnih primerov rezultat ne zgleda najboljše. Ukaz \ci{fussy} vrne \LaTeX{} nazaj na privzeto nastavitev.
+
+\subsection{Deljenje besed} \label{hyph}
+
+\LaTeX{} deli besede, kadar je to potrebno. Če algoritem za deljenje ne najde pravilnega mesta deljenja,
+lahko takšno situacijo popravimo tako, da \TeX{}u povemo za to izjemo.
+
+Ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{hyphenation}\verb|{|\emph{seznam besed}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent povzroči, da se besede, ki so navedene v seznamu, delijo le na mestih označenih
+z ">\verb|-|"<. Argument ukaza naj vsebuje samo besede zgrajene iz normalnih črk oziroma znakov, ki se
+v trenutnem kontekstu obnašajo kot normalne črke. Namigi za deljenje se shranijo za tisti jezik, ki je aktiven,
+ko je uporabljen ukaz \texttt{hyphenation}. To pomeni, da če ukaz \texttt{hyphenation} stoji v preambuli, potem
+so to namigi za deljenje besed v angleščini. Če pa ukaz uporabimo
+za \verb|\begin{document}| in uporabljamo kakšen paket za podporo svojega jezika kot npr.~\pai{babel}, potem
+bodo namigi za deljenje aktivirani v okviru paketa \pai{babel}.
+
+Spodnji primer omogoča, da se beseda ">hyphenation"< deli in prav tako
+">Hyphenation"<, preprečuje pa vsakršno deljenje besed ">FORTRAN"<, ">Fortran"< in ">fortran"<.
+V argumentu ukaza ni dovoljeno uporabljati posebnih znakov, posamezne besede pa ločimo
+s presledki.
+\begin{code}
+\verb|\hyphenation{FORTRAN Hy-phen-a-tion}|
+\end{code}
+
+Namesto \texttt{hyphenation} lahko na samem mestu, kjer potrebujemo deljenje besede,
+uporabimo ukaze \ci{-}, ki označujejo potencialna mesta deljenja v besedi.
+Ta ukaz je še posebno uporaben za besede, ki vsebujejo posebne znake
+(npr.{} znake z akcenti), saj \LaTeX{} ne zna avtomatično deliti besed, ki vsebujejo posebne znake.
+%\footnote{Unless you are using the new
+%\wi{DC fonts}.}.
+
+\begin{example}
+I think this is: su\-per\-cal\-%
+i\-frag\-i\-lis\-tic\-ex\-pi\-%
+al\-i\-do\-cious
+\end{example}
+
+Če ne želimo deljenja besede oziroma želimo, da več besed stoji skupaj v eni vrstici brez preloma vrstice, uporabimo ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{mbox}\verb|{|\emph{text}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent Ukaz povzroči, da argument stoji skupaj v eni vrstici ne glede na okoliščine.
+
+\begin{example}
+Moja telefonska številka je
+spremenjena. Nova številka
+je \mbox{0116 291 2319}.
+
+Parameter
+\mbox{\emph{filename}} naj vsebuje
+ime datoteke.
+\end{example}
+
+Ukaz \ci{fbox} je podoben \ci{mbox}, dodatno pa nariše še vidni pravokotnik okrog
+vsebine.
+
+
+\section{Že pripravljeni nizi}
+
+V nekaterih primerih na prejšnjih straneh ste lahko opazili nekaj zelo preprostih
+\LaTeX{}ovih ukazov, ki izpišejo tekstovni niz z določeno vsebino:
+
+\vspace{2ex}
+
+\noindent
+\begin{tabular}{@{}lll@{}}
+Ukaz&Primer&Opis\\
+\hline
+\ci{today} & \today & Trenutni datum v izbranem jeziku\\
+\ci{TeX} & \TeX & Ime vašega priljubljenega programa \\
+\ci{LaTeX} & \LaTeX & Glavna zadeva\\
+\ci{LaTeXe} & \LaTeXe & Trenutna inkarnacija \LaTeX{}a\\
+\end{tabular}
+
+\section{Specialni znaki in simboli}
+
+\subsection{Narekovaji}
+
+Za \wii{narekovaji}{narekovaje} se \emph{ne} uporablja \verb|"|
+\index{""@\texttt{""}} kot na pisalnem stroju. Pri tisku poznajo
+posebne začetne in zaključne narekovaje. V \LaTeX{}u
+uporabimo dva znaka ~\verb|`| za začetne narekovaje in
+dva znaka~\verb|'| (apostrof) za zaključne narekovaje. Za enojne narekovaje
+uporabimo po en znak \verb|`| in \verb|'|.
+\begin{example}
+``Prosim, pritisnite `x' tipko.''
+\end{example}
+Seveda to velja le za narekovaje v angleščini. Za pravilen zapis
+narekovajev v slovenščini si poglejte razdelek \ref{slovenscina}.
+
+\subsection{Pomišljaji in vezaji}
+
+\LaTeX{} pozna štiri vrste \wii{vezaj}{vezajev}. Do treh lahko pridemo tako, da vnesemo
+od enega do tri zaporedne pomišljaje. Četrti znak v bistvu sploh ni vezaj, saj gre
+za matematični simbol minus: \index{-}
+\index{--} \index{---} \index{-@$-$} \index{matematični minus}
+
+\begin{example}
+daughter-in-law, X-rated\\
+pages 13--67\\
+yes---or no? \\
+$0$, $1$ and $-1$
+\end{example}
+Imena so naslednja:
+`-' \wi{vezaj}, `--' \wi{pomišljaj}, `---' \wi{dvodelni pomišljaj} in
+`$-$' \wi{minus}.
+
+\subsection{Tilda ($\sim$)}
+\index{www}\index{URL}\index{tilda ( \verb.~.)}
+Znak, ki se pogosto pojavlja v internetnih naslovih, je tilda. V
+\LaTeX{}u jo lahko dobimo z \verb|\~|, vendar rezultat \~{} ni povsem to, kar želimo. Namesto tega lahko
+poskusite:
+
+\begin{example}
+http://www.rich.edu/\~{}bush \\
+http://www.clever.edu/$\sim$demo
+\end{example}
+
+\subsection{Znak za stopinje ($\circ$)}
+
+Kako v \LaTeX{}u izpišemo znak za stopinje, prikazuje naslednji primer.
+
+\begin{example}
+Pri $-30\,^{\circ}\mathrm{C}$
+se bo kmalu začela superprevodnost.
+\end{example}
+
+Uporabimo lahko tudi paket \pai{textcomp}, kjer je znak za stopinje na voljo kot \ci{textcelsius}.
+
+
+\subsection{Znak za valuto evro \texorpdfstring{(\officialeuro)}{}}
+
+Za pisanje denarnih zneskov potrebujemo znak za evro. Ta je vključen
+v številne pisave. Če v preambuli dokumenta
+naložimo paket \pai{textcomp} z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|{textcomp}|
+\end{lscommand}
+imamo potem na voljo ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{texteuro}
+\end{lscommand}
+za znak za evro.
+
+Če v naši pisavi ni simbola za evro oziroma je na voljo, pa
+nam ni všeč, imamo na voljo še dve dodatni možnosti.
+
+Prva je paket \pai{eurosym}. V njem je na voljo uradni simbol
+za evro:
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|[|\emph{official}\verb|]{eurosym}|
+\end{lscommand}
+Če bi raje uporabili simbol za evro, ki bi se ujemal z izbrano pisavo,
+lahko uporabimo opcijo
+\texttt{gen} namesto opcije \texttt{official}.
+
+%If the Adobe Eurofonts are installed on your system (they are available for
+%free from \url{ftp://ftp.adobe.com/pub/adobe/type/win/all}) you can use
+%either the package \pai{europs} and the command \ci{EUR} (for a Euro symbol
+%that matches the current font).
+% does not work
+% or the package
+% \pai{eurosans} and the command \ci{euro} (for the ">official Euro"<).
+
+V paketu \pai{marvosym} je na voljo mnogo različnih simbolov,
+vključno z znakom za evro, ki ima ime \ci{EURtm}. Slabost tega paketa je,
+da ne podpira nagnjenih in krepkih variant znaka za evro..
+
+\begin{table}[!htbp]
+\caption{Polna vreča znakov za evro} \label{eurosymb}
+\begin{lined}{10cm}
+\begin{tabular}{llccc}
+LM+textcomp &\verb+\texteuro+ & \huge\texteuro &\huge\sffamily\texteuro
+ &\huge\ttfamily\texteuro\\
+eurosym &\verb+\euro+ & \huge\officialeuro &\huge\sffamily\officialeuro
+ &\huge\ttfamily\officialeuro\\
+$[$gen$]$eurosym &\verb+\euro+ & \huge\geneuro &\huge\sffamily\geneuro
+ &\huge\ttfamily\geneuro\\
+%europs &\verb+\EUR + & \huge\EURtm &\huge\EURhv
+% &\huge\EURcr\\
+%eurosans &\verb+\euro+ & \huge\EUROSANS &\huge\sffamily\EUROSANS
+% & \huge\ttfamily\EUROSANS \\
+marvosym &\verb+\EURtm+ & \huge\mvchr101 &\huge\mvchr101
+ &\huge\mvchr101
+\end{tabular}
+\medskip
+\end{lined}
+\end{table}
+
+\subsection{Tri pike ( \ldots )}
+
+Na pisalnem stroju \wi{vejica} in \wi{pika} zavzameta enako velik prostor
+kot katerikoli drug znak.
+V knjigah ta znaka zavzameta le malo prostora in stojita zelo blizu
+predhodnih črk.
+Zaradi tega ne moremo vnesti \wii{tri pike}{tri pike} tako, da bi le vnesli tri pike, saj bi bili presledki napačni. Za tri pike imamo poseben ukaz
+
+\begin{lscommand}
+\ci{ldots}
+\end{lscommand}
+\index{...@\ldots}
+
+
+\begin{example}
+Ne tako ... ampak tako:\\
+New York, Tokio, Budimpešta, \ldots
+\end{example}
+
+\subsection{Ligature}
+
+Nekatere kombinacije črk se ne stavijo s postavljanjem različnih črk druge k drugi,
+temveč se uporabi posebne simbole.
+\begin{code}
+{\large ff fi fl ffi\ldots}\quad
+namesto\quad {\large f{}f f{}i f{}l f{}f{}i \ldots}
+\end{code}
+Te t.i.~\wi{ligature} lahko preprečimo, če med ustrezni dve črki vrinemo \ci{mbox}\verb|{}|. To je lahko
+pomembno, če je beseda sestavljena iz dveh samostojnih besed.
+\begin{example}
+Not shelfful\\
+but shelf\mbox{}ful
+\end{example}
+
+\subsection{Akcenti in posebni znaki}
+
+\LaTeX{} podpira uporabo \wii{akcenti}{akcentov} in \wii{posebni znaki}{posebnih znakov},
+ki jih poznajo neangleški jeziki. Tabela~\ref{accents} prikazuje vse možne akcente, s katerimi
+lahko opremimo črko o. Seveda to deluje tudi za ostale črke.
+
+Če želimo postaviti akcent na vrh črke i ali j, potem moramo najprej odstraniti piko.
+To naredimo z ukazom \verb|\i| oziroma \verb|\j|.
+
+\begin{example}
+H\^otel, na\"\i ve, \'el\`eve,\\
+sm\o rrebr\o d, !`Se\~norita!,\\
+Sch\"onbrunner Schlo\ss{}
+Stra\ss e,
+\v{s}\v{c}epec soli
+\end{example}
+
+\begin{table}[!hbp]
+\caption{Akcenti in posebni znaki.} \label{accents}
+\begin{lined}{10cm}
+\begin{tabular}{*4{cl}}
+\A{\`o} & \A{\'o} & \A{\^o} & \A{\~o} \\
+\A{\=o} & \A{\.o} & \A{\"o} & \B{\c}{c}\\[6pt]
+\B{\u}{o} & \B{\v}{o} & \B{\H}{o} & \B{\c}{o} \\
+\B{\d}{o} & \B{\b}{o} & \B{\t}{oo} \\[6pt]
+\A{\oe} & \A{\OE} & \A{\ae} & \A{\AE} \\
+\A{\aa} & \A{\AA} \\[6pt]
+\A{\o} & \A{\O} & \A{\l} & \A{\L} \\
+\A{\i} & \A{\j} & !` & \verb|!`| & ?` & \verb|?`|
+\end{tabular}
+\index{gola \i{} in \j}\index{skandinavski znaki}
+\index{šumniki}
+\index{ae@\ae}\index{preglas}
+\index{oe@\oe}
+
+\bigskip
+\end{lined}
+\end{table}
+
+\section{Podpora drugih jezikov}
+\index{mednarodne nastavitve}Če pišemo besedila v \wi{jezik}u, ki ni angleščina, potem
+moramo \LaTeX{} na treh mestih pravilno nastaviti:
+
+\begin{enumerate}
+\item Vsi nizi, ki se avtomatično generirajo\footnote{npr.~Table of
+ Contents, List of Figures, \ldots} morajo biti prilagojeni novemu jeziku. Za večino jezikov,
+ med njimi tudi za slovenščino, lahko to dosežemo z uporabo paketa \pai{babel}, ki ga je napisal Johannes Braams.
+\item \LaTeX{} mora poznati pravila za deljenje besed za novi jezik. Za večino jezikov (tudi za slovenščino) je to
+ že vključeno v paket \texttt{babel}, le pri namestitvi je \LaTeX{}u potrebno povedati, da naj jih uporablja, kar
+ je odvisno od operacijskega sistema lahko malce bolj zapleteno opravilo. Če podpore za jezik ni,
+ je potrebno ročno zgraditi datoteko pravil za deljenje.
+\item Potrebno je nastaviti specifična pravila za stavljenje teksta.
+Npr.,~v francoščini mora obvezno stati presledek pred vsakim dvopičjem (:).
+\end{enumerate}
+
+Če je sistem že pravilno nastavljen, potem lahko paket
+\pai{babel} aktiviramo z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|[|\emph{jezik}\verb|]{babel}|
+\end{lscommand}
+\noindent za ukazom \verb|\documentclass|. Argument \emph{jezik} je ime jezika,
+ki ga podpira sistem. V primeru slovenščine je to \texttt{slovene}.
+Pri vsakem klicu prevajalnika se izpiše seznam jezikov, ki so vgrajeni v naše
+\LaTeX{} okolje.
+Babel
+avtomatično vključi ustrezna pravila za deljenje za izbrani jezik. Če \LaTeX{} ne podpira
+deljenja v izbranem jeziku, bo \textsf{babel} še vedno delal, toda deljenje besed bo ali izključeno ali pa nepravilno, kar ima lahko negativne posledice
+na sam videz prevedenega dokumenta.
+
+Pri nekaterih jezikih \textsf{babel} tudi definira nove ukaze, ki poenostavijo vnos posebnih znakov
+oziroma lokalnih črk. V slovenščini tako lahko šumnike pišemo
+kot \verb|"c|, \verb|"s|, \verb|"z|, \verb|"C|, \verb|"S|, \verb|"Z|
+namesto
+\verb|\v{c}|, \verb|\v{s}|, \verb|\v{z}|, \verb|\v{C}|, \verb|\v{S}|, \verb|\v{Z}|.
+V vseh novejših različicah \LaTeX{}a lahko šumnike vnašamo
+tudi kot \verb|č|, \verb|š|, \verb|ž|, \verb|Č|, \verb|Š|, \verb|Ž|,
+podrobnosti najdete v nadaljevanju.
+
+Če pri klicu paketa babel navedemo več jezikov
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|[|\emph{jezikA}\verb|,|\emph{jezikB}\verb|]{babel}|
+\end{lscommand}
+\noindent potem bo aktiven zadnji jezik iz seznama (v zgornjem primeru
+jezikB). Z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{selectlanguage}\verb|{|\emph{jezikA}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent lahko spremenimo aktivni jezik.
+
+%Input Encoding
+\newcommand{\ieih}[1]{%
+\index{encodings!input!#1@\texttt{#1}}%
+\index{input encodings!#1@\texttt{#1}}%
+\index{#1@\texttt{#1}}}
+\newcommand{\iei}[1]{%
+\ieih{#1}\texttt{#1}}
+%Font Encoding
+\newcommand{\feih}[1]{%
+\index{encodings!font!#1@\texttt{#1}}%
+\index{font encodings!#1@\texttt{#1}}%
+\index{#1@\texttt{#1}}}
+\newcommand{\fei}[1]{%
+\feih{#1}\texttt{#1}}
+
+Večina modernih operacijskih sistemih dopušča, da posebne znake
+nacionalne abecede vnašamo kar direktno s tipkovnico.
+Za obdelavo različnih vhodnih kodnih tabel, ki jih potrebujemo
+za različne skupine jezikov in različna računalniška okolja,
+\LaTeX{} uporablja paket
+\pai{inputenc}, ki ga vključimo z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|[|\emph{kodna tabela}\verb|]{inputenc}|
+\end{lscommand}
+
+Pri uporabi tega paketa moramo razmišljati o tem, da zaradi uporabe različnih kodnih tabel na
+različnih operacijskih sistemih, dokument s takim kodiranjem mogoče ne bo možno
+predelati na drugem računalniku. Tipičen primer so šumniki, ki imajo pod Okni na PC
+drugačne kode kot pa na Unixu.
+Naslednja tabela prikazuje nekatera
+imena kodnih tabel, ki jih lahko uporabimo kot argument v
+paketu \textsf{inputenc}:\footnote{Več o podprtih
+vhodnih kodiranjih za jezike, ki uporabljajo latinico in
+cirilico, lahko najdete v v dokumentaciji
+\texttt{inputenc.dtx} oziroma \texttt{cyinpenc.dtx}.
+ V razdelku~\ref{sec:Packages} preberite, kako se
+pripravi navodila za pakete iz \texttt{.dtx} datotek.}
+\begin{center}
+\begin{tabular}{l | r}
+operacijski sistem & kodna tabela\\
+\hline
+Mac & \texttt{applemac} \\
+Unix & \texttt{latin1} \\
+Windows & \texttt{ansinew} \\
+OS/2 & \texttt{cp850} \\
+MS-DOS (šumniki) & \texttt{cp852} \\
+Windows (šumniki) & \texttt{cp1250} \\
+Unix (šumniki) & \texttt{latin2} \\
+\end{tabular}
+\end{center}
+
+Če imate večjezični dokument, v katerem se iste kode znakov uporabljajo
+v različnih jezikih za različne črke, je mogoče bolje, da preklopite na kodiranje
+unicode z uporabo paketa \pai{ucs}. Ukaza
+
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|{ucs}|\\
+\ci{usepackage}\verb|[|\iei{utf8x}\verb|]{inputenc}|
+\end{lscommand}
+\noindent vam omogočata kreiranje \LaTeX{}ove vhodne datoteke v kodiranju
+\iei{utf8x}, kjer je vsak znak predstavljen z najmanj enim in največ štirimi
+bajti.
+
+Samo kodiranje pisave je druga zadeva. Ta pove, na katerem položaju v
+\TeX{}ovih pisavah je shranjen posamezni znak. Več vhodnih kodiranj se
+lahko preslika na isto kodiranje pisave, kar zmanjša število potrebnih
+pisav. Za kodiranje pisav skrbi paket \pai{fontenc}: \label{fontenc}
+\begin{lscommand}
+\ci{usepackage}\verb|[|\emph{kodiranje}\verb|]{fontenc}| \index{font encodings}
+\end{lscommand}
+\noindent kjer je \emph{kodiranje} izbrano kodiranje pisave.
+Možno je naložiti več kodiranj pisav naenkrat.
+
+Privzeto \TeX{}ovo kodiranje pisave je \label{OT1} \fei{OT1},
+kar ustreza originalni Computer Modern pisavi. Ta
+ vsebuje le 128 znakov 7-bitnega ASCII nabora znakov.
+Ko potrebujemo znake z akcenti, jih \TeX{} naredi tako, da kombinira normalno črko z ustreznim
+akcentom. Čeprav rezultat zgleda sijajno, pa tak pristop preprečuje avtomatično deljenje besed,
+ki vsebujejo znake z akcenti. Poleg tega nekaterih znakov v latinici ni možno
+sestaviti s kombiniranjem akcenta in normalne črke, da grških črk in cirilice sploh ne omenjamo.
+
+Za odpravo te pomanjkljivosti so razvili
+nekaj 8 bitnih pisav, ki so podobne Computer Modern (CM). Tako
+\emph{Extended Cork} (EC) pisave v \fei{T1} kodiranju vsebujejo
+črke in ločila za večino evropskih jezikov, ki uporabljajo latinico.
+Pisave LH vsebujejo črke za pisavo dokumentov v cirilici.
+Ker je znakov v cirilici veliko, so urejeni v štiri kodiranja---\fei{T2A}, \fei{T2B}, \fei{T2C}
+in~\fei{X2}.\footnote{Seznam jezikov, ki jih podpira vsako izmed teh
+kodiranj, lahko najdete v \cite{cyrguide}.} Skupina CB vsebujejo
+pisave v \fei{LGR} kodiranju za sestavljanje grških tekstov.
+
+Z uporabo teh pisav lahko izboljšamo deljenje besed v neangleških besedilih.
+Še ena prednost je tudi, da imamo na voljo CM pisave vseh debelin,
+nagibov in poljubne optične povečave.
+
+\subsection{Podpora za slovenščino}\label{slovenscina}
+
+Tu je nekaj kratkih napotkov za pisanje \index{slovenščina}slovenskih dokumentov. Najprej je potrebno
+naložiti paket \textsf{babel} in izbrati slovenščino.
+
+\begin{lscommand}
+\verb|\usepackage[slovene]{babel}|
+\end{lscommand}
+
+To vključi slovenska pravila za deljenje besed, če je \LaTeX{} pravilno nameščen (če ni, poglejte
+navodila \cite{slotex}.) Teksti, ki jih
+\TeX{} avtomatično generira, so prevedeni. Tako npr.~">Chapter"< postane ">Poglavje"<.
+Poleg tega imamo sedaj na voljo nekaj novih ukazov za lažji zapis slovenskih tekstov, ki so prikazani v tabeli
+\ref{german}.
+
+\begin{table}[!hbp]
+\caption{Posebni znaki v slovenščini.} \label{german}
+\begin{lined}{5cm}
+\begin{tabular}{*2{cl}}
+\verb|"c| & "c \hspace*{1ex} & \verb|"C| & "C \\[1ex]
+\verb|"s| & "s \hspace*{1ex} & \verb|"S| & "S \\[1ex]
+\verb|"z| & "z \hspace*{1ex} & \verb|"Z| & "Z \\[1ex]
+\verb|"`| & \glqq & \verb|"'| & \grqq \\[1ex]
+\verb|"<| & \flqq & \verb|">| & \frqq
+\end{tabular}
+\bigskip
+\end{lined}
+\end{table}
+
+Namesto \verb|"c|, \verb|"s|, \ldots, lahko do šumnikov pridemo tudi tako, da v vhodno
+datoteko kar direktno pišemo šumnike, če pravilno nastavimo
+vhodno kodno tabelo. Se pa moramo zavedati, da so potem takšni vhodni dokumenti prenosljivi le
+znotraj istega operacijskega sistema. Za rezultate to ni pomembno, saj so DVI datoteke neodvisne
+od kodne tabele v vhodnih podatkih.
+
+Priporočljivo je tudi vedno uporabljati pisave EC, zaradi deljenja besed s šumniki.
+
+Kratek dokument v slovenščini (pomebna je le preambula) je prikazan na sliki~\ref{sloslika}. Pomembno
+je tudi, da v ukazu \texttt{documentclass} uporabimo opcijo \texttt{a4paper}, saj je privzeta velikost
+papirja \texttt{letter}, medtem ko pri nas uporabljamo papir A4.
+
+\begin{figure}[!bp]
+\begin{lined}{10cm}
+\begin{verbatim}
+\documentclass[a4paper]{article}
+\usepackage[slovene]{babel}
+\usepackage[cp1250]{inputenc}
+\usepackage[T1]{fontenc}
+\begin{document}
+To je zelo zelo preprosto besedilo v slovenščini.
+\end{document}
+\end{verbatim}
+\end{lined}
+\caption{Primer vhodne \LaTeX{} datoteke v slovenščini.} \label{sloslika}
+\end{figure}
+
+\section{Razmiki med besedami}
+
+Da bi bilo besedilo tudi na desni strani poravnano, \LaTeX{} vstavlja med besede različno široke razmike.
+Na koncu stavka vstavi malo večji presledek, da je tekst lažje berljiv. \LaTeX{}
+predpostavlja, da se stavek konča s piko, vprašajem ali klicajem. Če pika sledi veliki črki, potem
+to ne vzame za konec stavka, saj se velike črke in pika normalno pojavljajo v okrajšavah.
+
+Vsako odstopanje od teh pravil mora avtor sam izrecno navesti.
+Znak $\backslash$ pred presledkom
+naredi presledek, ki ga \LaTeX{} ne bo raztegnil. Znak \verb|~| se prevede v presledek, ki ga ni moč povečati,
+na tem mestu pa tudi ni moč zlomiti vrstice. Ukaz
+\verb|\@| pred piko pomeni, da ta pika končuje stavek, ne glede na to, da je pred njo
+velika črka.
+\cih{"@} \index{~@ \verb.~.} \index{tilda ( \verb.~.)}
+\index{., presledek za}
+
+\begin{example}
+Mr.~Smith was happy to see her\\
+cf.~Fig.~5\\
+I like BASIC\@. What about you?
+\end{example}
+
+Dodatne presledke za vejico lahko izključimo z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{frenchspacing}
+\end{lscommand}
+\noindent ki pove \LaTeX{}u, da naj za vejico ne vstavlja večji presledek kot za normalno črko. To je zelo pogosto
+v neagleških jezikih, razen v seznamu literature. Če uporabimo ukaz
+\ci{frenchspacing}, potem ukaza \verb|\@| ne potrebujemo.
+
+\section{Naslovi, poglavja in razdelki}
+
+Da se bo bralec lažje znašel v vašem dokumentu, se ga spodobi razdeliti na logične enote, kot so
+poglavja, razdelki in podrazdelki. \LaTeX{} ima na voljo posebne ukaze, kjer kot argument
+navedemo naslov enote. Paziti moramo na to, da jih uporabljamo v pravilnem vrstnem redu.
+
+Naslednji ukazi za logične enote so na voljo v razredu \texttt{article}: \nopagebreak
+\begin{code}
+\ci{section}\verb|{...} |\ci{paragraph}\verb|{...}|\\
+\ci{subsection}\verb|{...} |\ci{subparagraph}\verb|{...}|\\
+\ci{subsubsection}\verb|{...}|
+\end{code}
+
+Kadar želimo razdeliti dokument na dele, ki na ne vplivajo na oštevilčenje
+razdelkov oziroma poglavij, uporabimo
+\begin{code}
+\ci{part}\verb|{...}|
+\end{code}
+
+V razredih \texttt{report} in \texttt{book} je na voljo še dodatni
+višji nivo za deljenje dokumentov:
+\begin{code}
+\ci{chapter}\verb|{...}|
+\end{code}
+
+Ker razred \texttt{article} ne pozna poglavij, je zelo preprosto iz posameznih člankov narediti
+poglavja knjige. Za presledke med enotami, njihovo oštevil\-čen\-je in velikost pisave
+avtomatično skrbi \LaTeX.
+
+\pagebreak[3]
+Dva ukaza za logično delitev besedila sta posebna:
+\begin{itemize}
+\item Ukaz \ci{part} ne vpliva na oštevilčenje poglavij.
+\item Ukaz \ci{appendix} je brez argumenta. Vse kar naredi je, da oštevilčenje poglavij
+ spremeni v črke.\footnote{V razredu \texttt{article} spremeni oštevilčenje razdelkov.}
+\end{itemize}
+
+\LaTeX{} sam naredi kazalo iz naslovov logičnih enot, številke strani pa vzame iz prejšnjega prevajanja dokumenta.
+Ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{tableofcontents}
+\end{lscommand}
+\noindent na mestu uporabe pripravi kazalo. Zaradi morebitnih sprememb
+strani je
+potrebno vhodni dokument prevesti z \LaTeX{}om dvakrat, da bodo strani v kazalu pravilne,
+v nekaterih primerih pa so potrebna tudi tri prevajanja. Pri prevajanju \LaTeX{} sam opozori,
+kdaj je priporočljivo dokument še enkrat prevesti.
+
+Vsi ukazi za logične enote imajo tudi različico ">z zvezdico"<. Dobimo jih tako, da
+ustreznemu ukazu na koncu dodamo zvezdico \verb|*|. Tak ukaz pripravi naslov enote, vendar se
+ta naslov ne pojavi v kazalu in ni oštevilčen. Ukaz \verb|\section{Pomoč}| lahko tako spremenimo
+v \verb|\section*{Pomoč}|, če želimo neoštevilčeni razdelek, ki se ne bo pojavil v kazalu.
+
+Normalno se naslovi enot pojavijo v kazalu v takšni obliki kot so vnešeni v tekst.
+V nekaterih primerih to ni možno, saj je lahko naslov predolg za eno vrstico v kazalu. V takšnem primeru
+lahko naslov, ki naj se izpiše v kazalu, podamo kot dodatni argument pred dejanskim naslovom
+
+\begin{code}
+\verb|\chapter[Kratek naslov za kazalo]{Dolg|\\
+\verb| in še posebno dolgočasen naslov,|\\
+\verb| ki se izpiše na začetku poglavja}|
+\end{code}
+
+\index{naslov}Naslov celotnega dokumenta se naredi z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{maketitle}
+\end{lscommand}
+\noindent Vsebino naslova je potrebno definirati z ukazoma
+\begin{lscommand}
+\ci{title}\verb|{...}|, \ci{author}\verb|{...}|
+in po želji tudi z ukazom \ci{date}\verb|{...}|
+\end{lscommand}
+\noindent še preden kličemo ukaz \verb|\maketitle|. Kot argument ukaza \ci{author} lahko podamo več
+imen, ki jih ločimo z ukazom \ci{and}.
+
+Primer uporabe nekaterih izmed naštetih ukazov je na sliki~\ref{document} na strani~\pageref{document}.
+
+Poleg že omenjenih ukazov \LaTeXe{} pozna še nekaj dodatnih ukazov, ki jih lahko uporabimo v razredu \verb|book|.
+Primerni so za razdelitev publikacije na tri dele in spremenijo
+naslove poglavij in oštevilčenje strani, kot je to v navadi v knjigi:
+\begin{description}
+\item[\ci{frontmatter}] naj bi bil čisto prvi ukaz za
+ \verb|\begin{document}|. Ta ukaz spremeni oštevilčenje strani v rimske številke. Na začetku
+ knjige uporabljamo neoštevilčene logične enote, kot npr. \verb|\chapter*{Predgovor}|, ki ne nastopajo v
+ kazalu, strani pa so oštevilčene z rimskimi številkami.
+\item[\ci{mainmatter}] uporabimo takoj za prvim poglavjem v knjigi (za poglavjem z rimskimi številkami),
+ ukaz pa spremeni oštevilčenje strani na arabske številke in postavi števec strani na začetek.
+\item[\ci{appendix}] Označuje začetek dodatka v knjigi. Od tu naprej so poglavja oštevilčena s črkami.
+\item[\ci{backmatter}] vstavimo pred zadnjimi stvarmi v knjigi, kot sta seznam literature in stvarno kazalo,
+ ukaz pa izklopi oštevilčenje logičnih enot. V preostalih standardnih razredih dokumentov ukaz nima nobenega učinka.
+\end{description}
+
+\section{Sklicevanja}
+
+V knjigah, poročilih in člankih se velikokrat \wii{sklicevanja}{sklicujemo} na slike, tabele in druge dele teksta.
+\LaTeX{} ima na voljo naslednje ukaze za sklicevanja
+\begin{lscommand}
+\ci{label}\verb|{|\emph{marker}\verb|}|, \ci{ref}\verb|{|\emph{marker}\verb|}|
+in \ci{pageref}\verb|{|\emph{marker}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent kjer je \emph{marker} oznaka, ki jo izbere uporabnik in mora biti seveda enolična.
+\LaTeX{} zamenja \verb|\ref| z oznako razdelka, podrazdelka, slike, tabele, ali izreka, kjer smo uporabili
+ustrezni ukaz \verb|\label|. Ukaz \verb|\pageref| izpiše številko strani, na kateri je med besedilom ukaz
+\verb|\label|.\footnote{Ti ukazi ne vedo, na kaj se sklicujejo. \ci{label} shrani le zadnjo avtomatično narejeno
+ oznako.} Kot pri naslovih enot in straneh v kazalu, se tudi tu uporabijo oznake iz prejšnjega prevajanja
+ besedila.
+
+\begin{example}
+Sklic na ta podrazdelek
+\label{sec:this} ima obliko:\\
+">poglej podrazdelek~\ref{sec:this}
+na strani ~\pageref{sec:this}."<
+\end{example}
+
+\section{Opombe}
+Z ukazom
+\begin{lscommand}
+\ci{footnote}\verb|{|\emph{footnote text}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent izpišemo opombo pod črto na dnu tekoče strani. Opombe vedno vstavljamo
+za besedo oziroma stavkom, na katerega se nanašajo. Opombe na del stavka je
+zato potrebno postaviti za piko ali vejico.\footnote{Opombe odmikajo bralca od glavnega besedila. Res je,
+da vsi beremo opombe, ker smo radovedni, ampak ali ni bolje vsega, kar želimo povedati, vstaviti v
+glavni dokument?\footnotemark}
+\footnotetext{Pred dajanjem nasvetov bi bilo mogoče dobro pomesti pred lastnim pragom \ldots.}
+
+\begin{example}
+Opombe\footnote{To je
+opomba.} se v \LaTeX{}u
+pogosto uporabljajo.
+\end{example}
+
+\section{Poudarjene besede}
+
+Če tekst pišemo na pisalnem stroju, potem pomembne besede poudarimo tako, da jih
+\underline{podčrtamo}. Za podčrtanje je v \LaTeX{}u na voljo ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{underline}\verb|{|\emph{text}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent V natisnjenih knjigah so besede ponavadi poudarjene tako, da so zapisane
+s \emph{poševno} pisavo. V \LaTeX{}u imamo za poudarjanje besed na voljo ukaz
+\begin{lscommand}
+\ci{emph}\verb|{|\emph{text}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent Rezultat ukaza je odvisen od konteksta, kjer ga uporabimo:
+
+\begin{example}
+\emph{Če poudarimo
+ tekst znotraj poudarjenega
+ tekst, potem ga \LaTeX{}
+ poudari z \emph{normalno}
+ pisavo.}
+\end{example}
+
+Bodite pozorni na razliko med tem, ko \LaTeX{}u naročimo, da naj \emph{poudari} tekst in
+tem, ko mu naročimo, da naj uporablja drugačno \emph{pisavo}:
+
+\begin{example}
+\textit{Tudi v poševni pisavi
+ lahko \emph{poudarimo} tekst,}
+\textsf{prav tako v \emph{gladki}
+ (sans serif) pisavi,}
+\texttt{in v pisavi
+ \emph{pisalnega stroja}.}
+\end{example}
+
+\section{Okolja} \label{env}
+
+Za izpis teksta posebne oblike (naštevanja, sredinsko poravnani tekst,\ldots) so v
+\LaTeX{}u na voljo številna \wi{okolja}. Okolje se začne z
+\verb|\begin{ime okolja}| in konča z \verb|\end{ime okolja}|, vmes pa postavimo
+tekst, za katerega želimo poseben izpis:
+\begin{lscommand}
+\ci{begin}\verb|{|\emph{okolje}\verb|}|\quad
+ \emph{tekst}\quad
+\ci{end}\verb|{|\emph{okolje}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent Tu je \emph{okolje} naziv okolja. Okolja lahko gnezdimo enega v drugega vse dokler
+uporabljamo pravilni vrstni red, kot npr.
+\begin{code}
+\verb|\begin{aaa}...\begin{bbb}...\end{bbb}...\end{aaa}|
+\end{code}
+
+\noindent V naslednjih podrazdelkih so opisana vsa pomembnejša okolja.
+
+\subsection{Seznami}
+
+Okolje \ei{itemize} je primerno za preproste sezname, kjer navajamo stvari, okolje
+\ei{enumerate} je namenjeno za oštevilčene sezname, okolje
+\ei{description} pa za sezname, kjer opisujemo zadeve.
+\cih{item}
+
+\begin{example}
+\flushleft
+\begin{enumerate}
+\item Različna okolja lahko mešamo
+po lastnem okusu:
+\begin{itemize}
+\item Toda to lahko postane smešno.
+\item[-] To se začne s pomišljajem.
+\end{itemize}
+\item Zapomnite si:
+\begin{description}
+\item[Neumne] zadeve ne bodo
+postale pametne, če so v
+seznamu.
+\item[Pametne] zadeve, za razliko,
+pa lahko čudovito prikažemo
+s seznamom.
+\end{description}
+\end{enumerate}
+\end{example}
+
+
+\subsection{Levo, desno in sredinsko poravnan tekst}
+
+Okolji \ei{flushleft} in \ei{flushright} naredita odstavke, ki so
+levo oziroma desno poravnani.\index{leva poravnava}\index{desna poravnava}
+Tekst v okolju \ei{center} je sredinsko poravnan. Če z ukazom
+\ci{\bs} ne povemo, kje so prelomi, bo \LaTeX{} sam določil prelome vrstic.
+
+\begin{example}
+\begin{flushleft}
+Ta tekst je \\ levo poravnan.
+\LaTeX{} se ne trudi narediti
+vrstic z enakimi dolžinami.
+\end{flushleft}
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\begin{flushright}
+Ta tekst je desno \\poravnan.
+Kot prej tudi tu vrstice nimajo
+enakih dolžin.
+\end{flushright}
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\begin{center}
+V središču\\sveta
+\end{center}
+\end{example}
+
+\subsection{Navedki in verzi}
+
+Okolje \ei{quote} uporabljamo za navedke, pomembne fraze in primere.
+
+\begin{example}
+Splošno tiskarsko pravilo za
+dolžino vrstice je:
+\begin{quote}
+V povprečju ne sme imeti nobena
+vrstica več kot 66 znakov.
+\end{quote}
+Zaradi tega imajo strani v
+\LaTeX{}u privzete tako velike
+robove in zato se v časopisih
+uporablja več stolpcev.
+\end{example}
+
+Dve podobni okolji sta \ei{quotation} in
+\ei{verse}. Okolje \texttt{quotation} uporabljamo za daljše navedke,
+ki so lahko sestavljeni iz več odstavkov, saj so v tem okolju odstavki zamaknjeni.
+Okolje \texttt{verse} pa je pomembno za pisanje pesmi, kjer so prelomi vrstic pomembni.
+Vrstice ločimo z ukazom \ci{\bs} na koncu vrstice, kitice pa s prazno vrstico.
+
+\begin{example}
+Tole pesem najbrž vsi poznamo.
+\begin{flushleft}
+\begin{verse}
+Barčica po morju plava,\\
+drevesa se priklanjajo.\\
+O le naprej, o le naprej,\\
+dokler je še vetra kej.
+
+Barčica po morju plava \ldots
+\end{verse}
+\end{flushleft}
+\end{example}
+
+\subsection{Povzetek}
+
+V znanstvenih publikacijah je običajno na začetku povzetek (abstrakt), v
+katerem je kratek pregled vsebine dokumenta. \LaTeX{} ima v ta namen na voljo okolje
+\ei{abstract}. Okolje \ei{abstract} uporabljamo
+v dokumentih, ki so napisani v razredu article.
+
+\newenvironment{abstract}%
+ {\begin{center}\begin{small}\begin{minipage}{0.8\textwidth}}%
+ {\end{minipage}\end{small}\end{center}}
+\begin{example}
+\begin{abstract}
+To je povzetek.
+\end{abstract}
+\end{example}
+
+\subsection{Dobesedni izpis}
+
+Tekst med \verb|\begin{|\ei{verbatim}\verb|}| in
+\verb|\end{verbatim}| bo natisnjen tako, kot da bi ga natisnili s pisalnim strojem,
+z vsemi prelomi vrst in presledki vred in brez izvajanja morebitnih \LaTeX{}ovih ukazov.
+
+Znotraj odstavka lahko podobno dosežemo z
+\begin{lscommand}
+\ci{verb}\verb|+|\emph{text}\verb|+|
+\end{lscommand}
+\noindent Črka \verb|+| je le ena možnost, v resnici lahko uporabimo poljuben par enakih znakov za označitev začetka in konca,
+razen črk, znaka \verb|*| ali presledka. Veliko \LaTeX{} zgledov v tej knjigi
+je natisnjenih ravno s tem ukazom.
+
+\begin{example}
+Ukaz \verb|\ldots| naredi \ldots
+
+\begin{verbatim}
+10 PRINT "HELLO WORLD ";
+20 GOTO 10
+\end{verbatim}
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\begin{verbatim*}
+različica z zvezdico
+okolja verbatim
+poudari presledke
+v besedilu
+\end{verbatim*}
+\end{example}
+
+Podobno lahko tudi ukazu \ci{verb} dodamo na konec zvezdico:
+
+\begin{example}
+\verb*|kot kaže ta primer :-) |
+\end{example}
+
+Okolja \texttt{verbatim} in ukaza \verb|\verb| ne moremo uporabljati znotraj
+argumentov drugih ukazov.
+
+\subsection{Tabele}
+
+\newcommand{\mfr}[1]{\framebox{\rule{0pt}{0.7em}\texttt{#1}}}
+
+Okolje \ei{tabular} uporabljamo za stavljenje lepih \wii{tabele}{tabel},
+ki imajo lahko tudi vodoravne in navpične črte. Širino stolpcev \LaTeX{}
+določi avtomatično (če ni podano drugače).
+
+Argument \emph{stolpci} v ukazu
+\begin{lscommand}
+\verb|\begin{tabular}[|\emph{pos}\verb|]{|\emph{table spec}\verb|}|
+\end{lscommand}
+\noindent določa število stolpcev in poravnavanje v vsakem stolpcu. Pri tem \mfr{l}, \mfr{r} in \mfr{c} pomenijo
+stolpec z levo, desno oziroma sredinsko poravnanim tekstom;
+\mfr{p\{\emph{širina}\}} pomeni stolpec z dano širino in z obojestransko
+poravnanim tekstom, kjer se predolg tekst
+avtomatično zlomi v več vrstic, znak \mfr{|} pa pomeni navpično črto.
+
+Če je tekst znotraj stolpca preširok, ga \LaTeX{} ne bo avtomatično prelomil
+v novo vrstico. Z ukazom \mfr{p\{\emph{širina}\}} definiramo
+posebno vrsto stolpca, kjer se tekst lomi kot v normalnem odstavku,
+
+Argument \emph{pos} določa vertikalno poravnavo tabele
+relativno glede na dno besedila, ki jo obkroža. Z vrednostmi
+\mfr{t}, \mfr{b} oziroma \mfr{c} nastavimo poravnavo tabele
+glede na vrh, dno ali sredino.
+
+V okviru okolja \texttt{tabular} znak \verb|&| pomeni konec stolpca in začetek naslednjega,
+\ci{\bs} začenja novo vrstico, z ukazom \ci{hline} pa vstavimo vodoravno črto.
+Če želimo vodoravno črto, ki se razteza le čez nekaj stolpcev, uporabimo ukaz \ci{cline}\verb|{i-j}|, kjer sta \verb|i| in
+\verb|j| indeksa stolpcev kjer se črta začne oziroma konča.
+\index{"|@ \verb."|.}
+
+\begin{example}
+\begin{tabular}{|r|l|}
+\hline
+7C0 & hexadecimal \\
+3700 & octal \\ \cline{2-2}
+11111000000 & binary \\
+\hline \hline
+1984 & decimal \\
+\hline
+\end{tabular}
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\begin{tabular}{|p{4.7cm}|}
+\hline
+Dobrodošli v škatlastem odstavku.
+Upam, da ste zaenkrat zadovoljni
+s tem, kar berete.\\
+\hline
+\end{tabular}
+\end{example}
+
+Ukaz \verb|@{besedilo}|
+v vsaki vrstici med stolpcema namesto praznega prostora izpiše besedilo med zavitimi oklepaji.
+Zgled za uporabo je v nadaljevanju predstavljen kot rešitev problema poravnavanja števil na decimalni piki.
+Druga možna uporaba je, kadar želimo tabelo brez začetnega praznega prostora v prvem stolpcu oziroma
+končnega praznega prostora v zadnjem stolpcu. V ta namen uporabimo \mfr{@\{\}}.
+
+\begin{example}
+\begin{tabular}{@{} l @{}}
+\hline
+brez presledka
+na začetku in na koncu\\
+\hline
+\end{tabular}
+\end{example}
+
+\begin{example}
+\begin{tabular}{l}
+\hline
+presledek na začetku in koncu\\
+\hline
+\end{tabular}
+\end{example}
+
+%
+% This part by Mike Ressler
+%
+
+\index{poravnava na decimalni piki} Ker ni na voljo nobenega vgrajenega orodja,
+ki bi vsebino stolpcev z decimalnimi števili poravnalo na decimalni piki,\footnote{Poravnavo decimalnih števil na piki omogoča
+dodatni paket \pai{dcolumn}.}
+lahko malo ">goljufamo"< in to naredimo z uporabo dveh stolpcev: desno poravnanega z celim delom števila in
+levo poravnanega z decimalnim delom. Ukaz \verb|@{.}| v \verb|\begin{tabular}| zamenja
+normalni presledek med dvema stolpcema s piko `.' in dobimo videz enojnega stolpca, kjer so podatki
+poravnani po decimalni piki. Pri vnosu decimalnih števil v takšno tabelo ne smemo pozabiti
+decimalne pike zamenjati z znakom za ločevanje stolpcev \verb|&|. Naslov stolpca nad stolpcem, ki je v resnici
+sestavljen iz dveh stolpcev, dobimo z ukazom \ci{multicolumn}.
+
+\begin{example}
+\begin{tabular}{c r @{.} l}
+izraz s številom $\pi$ &
+\multicolumn{2}{c}{vrednost} \\
+\hline
+$\pi$ & 3&1416 \\
+$\pi^{\pi}$ & 36&46 \\
+$(\pi^{\pi})^{\pi}$ & 80662&7 \\
+\end{tabular}
+\end{example}
+
+
+\begin{example}
+\begin{tabular}{|c|c|}
+\hline
+\multicolumn{2}{|c|}{Ene} \\
+\hline
+Mene & Muh! \\
+\hline
+\end{tabular}
+\end{example}
+
+Vsebina okolja \texttt{tabular} vedno ostane na eni strani, saj v tem okolju ni preloma strani.
+Če potrebujemo dolge tabele, ki se raztezajo čez več strani, si lahko pomagamo s paketom
+\pai{longtable}.
+
+\section{Plavajoči objekti}
+Večina sodobnih publikacij vsebuje veliko slik in tabel. Ti objekti potrebujejo
+posebno obdelavo, saj jih ni možno deliti med stranmi. En način bi bil, da bi vedno, ko je tabela ali slika
+prevelika, da bi se jo še dalo spraviti na tekočo stran, naredili novo stran. Omenjeni pristop bi pustil
+strani delno nezapolnjene, to pa bi zgledalo grdo.
+
+Rešitev je, da sliko oziroma tabelo, ki je premajhna za tekočo stran, pustimo za naslednjo stran,
+prostor na tekoči strani pa zapolnimo z naslednjim tekstom. Tako si lahko predstavljamo slike in
+tabele kot telesa, ki plavajo med tekstom, postavimo pa jih na prvo naslednjo stran, na kateri
+imamo za objekt dovolj prostora.
+\LaTeX{} ponuja dve okolji za \wii{plavajoči objekti}{plavajoče objekte}: \ei{table} za tabele in \ei{figure} za slike.
+Da lahko ti dve okolji čim bolj izkoristimo, moramo najprej vsaj približno razumeti, kako \LaTeX{} interno
+vodi plavajoče objekte. V nasprotnem primeru lahko plavajoči objekti postanejo glavni vzrok
+frustracij, saj jih \LaTeX{} nikoli ne postavi tam, kjer bi mi to želeli.
+
+\bigskip
+Najprej si poglejmo ukaze, ki jim imamo v \LaTeX{}u za plavajoče objekte:
+
+Vse kar je znotraj okolja \ei{figure} oziroma \ei{table} se obravnava kot en plavajoči objekt.
+Obe okolji poznata še opcijske parametre v obliki
+\begin{lscommand}
+\verb|\begin{figure}[|\emph{lega}\verb|]| ali
+\verb|\begin{table}[|\emph{lega}\verb|]|
+\end{lscommand}
+\noindent ki določajo lego objekta. Parameter \emph{lega} pove \LaTeX{}u, kam je
+dovoljeno postaviti objekt. Vrednost parametra je niz sestavljen iz ene ali več črk, ki označujejo
+dovoljene položaje. Možne oznake so navedene v tabeli~\ref{tab:permiss}.
+
+\begin{table}[!bp]
+\caption{Oznake za dovoljene položaje plavajočega objekta.}\label{tab:permiss}
+\noindent \begin{minipage}{\textwidth}
+\medskip
+\begin{center}
+\begin{tabular}{@{}cp{10cm}@{}}
+Oznaka&Objekt lahko stoji \ldots\\
+\hline
+\rule{0pt}{1.05em}\texttt{h} & \emph{tukaj} na mestu v tekstu, kjer je vstavljen.
+ To pride v poštev za majhne plavajoče objekte.\\[0.3ex]
+\texttt{t} & na \emph{vrhu} strani.\\[0.3ex]
+\texttt{b} & na \emph{dnu} strani.\\[0.3ex]
+\texttt{p} & na posebni \emph{strani}, ki vsebuje le plavajoče objekte.\\[0.3ex]
+\texttt{!} & brez upoštevanja večine vgrajenih parametrov\footnote{Kot npr.
+ maksimalno število plavajočih objektov na strani.}, ki bi lahko preprečile, da je objekt postavljen
+ na to mesto.
+\end{tabular}
+\end{center}
+\end{minipage}
+\end{table}
+
+Tabela se lahko začne npr. z naslednjo vrstico
+\begin{code}
+\verb|\begin{table}[!hbp]|
+\end{code}
+\noindent Niz \verb|[!hbp]| dovoljuje \LaTeX{}u da postavi to tabelo
+točno na to mesto (\texttt{h}), na dno strani (\texttt{b}) ali pa
+na posebno stran, na kateri so le plavajoči objekti (\texttt{p}), to vse pa lahko naredi tudi,
+če rezultat ni najlepši (\texttt{!}). Če ne podamo opcijskega argumenta z lego, potem
+standardni razredi privzamejo lego \verb|[tbp]|.
+
+\LaTeX{} bo vsak plavajoči objekt, ki ga sreča, postavil na tak položaj, kot ga je
+predpisal avtor. Če objekta ne more postaviti na tekočo stran, se prenese v ustrezno
+čakalno vrsto (ena za tabele in ena za slike)\footnote{Vrsti sta tipa fifo -
+ `first in first out', oziroma, objekt, ki prej pride, gre tudi prej ven.}. Ko se začne nova stran,
+\LaTeX{} najprej preveri, če lahko celo stran zapolni z objekti iz obeh čakalnih vrst in tako naredi posebno
+stran le s tabelami in s slikami. Če to ni možno, potem v vsaki vrsti prvi objekt obravnava
+tako, kot da bi se ravnokar pojavil v besedilu in ga poskusi postaviti na ustrezno mesto (razen lege \verb|h|,
+ki ni več možna). Vsak nov objekt, ki se pojavi v tekstu, gre v ustrezno čakalno vrsto. \LaTeX{} ves čas vzdržuje
+vrstni red objektov v takšnem vrstnem redu, kot se pojavijo v dokumentu. Zaradi tega slika, ki je ni možno
+postaviti na predpisano mesto, porine vse preostale slike proti koncu dokumenta.
+Torej:
+
+\begin{quote}
+Če \LaTeX{} ne razporedi plavajočih objektov po željah, potem je pogosto vzrok
+v tem, da je en plavajoči objekt zamašil eno izmed dveh čakalnih vrst.
+\end{quote}
+
+Čeprav je možno pri določanju lege objekta uporabiti le en znak, to povzroča težave.
+Če je objekt prevelik za prostor, ki je na voljo, potem se zatakne in blokira
+plavajoče objekte, ki mu sledijo.
+Zaradi tega ne smemo za lego nikoli uporabiti le \verb|[h]|, saj je to zelo
+slabo; tako zanič, da novejše različice \LaTeX{a} pri prevajanju \verb|[h]| avtomatično
+spremenijo v \verb|[ht]|.
+
+\bigskip
+\noindent Sedaj, ko smo obdelali težavni del, lahko omenimo še nekaj
+stvari, ki se tičejo okolij \ei{table} in \ei{figure}. Z ukazom
+
+\begin{lscommand}
+\ci{caption}\verb|{|\emph{pojasnilo}\verb|}|
+\end{lscommand}
+
+\noindent lahko definiramo pojasnilo za objekt, kjer za oštevilčenje in
+niz ">Figure"< oziroma ">Table"< (v slovenščini ">Slika"< in ">Tabela"<) poskrbi \LaTeX.
+
+
+\begin{lscommand}
+\ci{listoffigures} in \ci{listoftables}
+\end{lscommand}
+
+\noindent delujeta podobno kot \verb|\tableofcontents|,
+izpišeta pa kazalo slik oziroma tabel. V teh kazalih se še enkrat ponovijo celotna pojasnila.
+Če uporabljamo dolga pojasnila, lahko podobno kot pri logičnih enotah kot dodatni parameter
+v oglatih oklepajih zapišemo kratko pojasnilo za kazalo.
+\begin{code}
+\verb|\caption[Kratko]{Doooooooooooooollllgooo}|
+\end{code}
+
+S pomočjo ukazov \verb|\label| in \verb|\ref| se lahko v besedilu sklicujemo na plavajoči objekt.
+
+Naslednji primer nariše kvadrat in ga vstavi v dokument. To lahko npr. naredimo,
+če v besedilu želimo rezervirati prostor za bodoče slike.
+
+\begin{code}
+\begin{verbatim}
+Figure~\ref{white} is an example of Pop-Art.
+\begin{figure}[!hbp]
+\makebox[\textwidth]{\framebox[5cm]{\rule{0pt}{5cm}}}
+\caption{Five by Five in Centimetres.} \label{white}
+\end{figure}
+\end{verbatim}
+\end{code}
+
+\noindent V zgornjem primeru se \LaTeX{} trudi \emph{zares trudi}~(\texttt{!}) postaviti sliko \emph{točno}
+na to mesto~(\texttt{h}).\footnote{Tu smo predpostavili, da je čakalna vrsta za slike prazna.}
+Če to ne gre, poskuša postaviti sliko na dno strani. Ko ne uspe slike postaviti na tekočo stran,
+ugotavlja naprej, če je možno narediti stran s samimi plavajočimi objekti na naslednji strani.
+Če za takšno posebno stran ni dovolj objektov, potem \LaTeX{} začne novo stran
+in spet obravnava sliko, kot da bi se ravnokar pojavila v besedilu.
+
+
+Pod določenimi pogoji je bolje uporabljati ukaza
+
+\begin{lscommand}
+\ci{clearpage} ali celo \ci{cleardoublepage}
+\end{lscommand}
+
+\noindent Ukaza naročata \LaTeX{}u, da takoj razmesti vse preostale plavajoče objekte in nato začne novo stran.
+Razlika med ukazoma je, da se \ci{cleardoublepage} vedno nadaljuje na novi desni strani.
+
+\section{Zaščita krhkih ukazov}
+
+Tekst, ki je v argumentu nekaterih ukazov, kot npr.~\ci{caption} ali \ci{section}, se lahko v dokumentu
+pojavi več kot enkrat (npr.~enkrat kot naslov med tekstom in drugič v kazalu). Nekateri ukazi
+ne delujejo, če jih uporabimo v argumentu ukazov kot je npr.~\ci{section}. Takšnim ukazom
+pravimo \wi{krhki ukazi}.
+Krhka ukaza sta npr.~\ci{footnote} in \ci{phantom}. Takšni krhki ukazi potrebujejo
+zaščito, da ">ne razpadejo"< in to dobimo z ukazom \ci{protect}, ki ga postavimo pred krhki ukaz.
+
+Ukaz \ci{protect} deluje samo za ukaz, pred katerim stoji, ne velja pa niti za njegove argumente. V
+večini primerov preveč uporabljenih ukazov \ci{protect} ne more škoditi. Če v spodnjem primeru ne bi
+bilo ukaza \verb|\protect|, bi \LaTeX{} pri prevajanju javil napako.
+
+\begin{code}
+\verb|\section{Delujem premišljeno|\\
+\verb| \protect\footnote{in varujem svoje opombe}}|
+\end{code}
+
+
+% Local Variables:
+% TeX-master: "lshort2e"
+% mode: latex
+% mode: flyspell
+% End: